Avtor: Boris Selko    |    Datum objave: 08.12.2017

Mestna godba Kamnik

Mestna godba Kamnik s svojo tradicijo sodi med starejše tovrstne sestave na Slovenskem.

VSTOPIMO V ČASOVNI STROJ

Za prve pisne vire, kjer je omenjena godba v Kamniku, je zaslužen zgodovinar in kronist Ljudevit Stiasny, ki je v knjigi Kamnik – Zgodovinsko zemljepisni opis (stran 56) zapisal takole: ''V viharnem letu 1848 je vrelo tudi v Kamniku. Napravili so narodno stražo, katera je imela svojo godbo.''  Ta zapis torej priča o začetkih godbeništva v teh krajih, čeprav to ni bilo vedno izpostavljeno. Po nekaj letih, ko je narodna zavest dobila polet, se je  rodila se je zahteva, da je pihalni orkester treba odtegniti tedanjemu nemškemu vodstvu. Godbo je takrat namreč krasilo ime Vereins Musik kapelle in Stain, v kateri so igrali demobilizirani kamniški godbeniki, vojaški veterani nadvojvode Rudofa. Kdaj je iz rok Nemcev prevzel kapelniško palico Novatny, Čeh po rodu, žal ni zapisano. Takratni vodja Narodne čitalnice Alojzij Vremšak, ki je bil tudi občinski tajnik, soustanovitelj prvega slovenskega pevskega društva Lira Kamnik in soustanovitelj požarne obrambe, ima velike zasluge, da je se godba izvila iz nemškega primeža. V letu 1891 je bilo zapisano, da je 25. maja 1891, štiri mesece po otvoritvi železniške proge Ljubljana-Kamnik, imela preosnovana godba javni nastop na veselici v Spodnji Šiški, kamor  se je pripeljala skupaj s požarno obrambo Kamnik in so s tem na svoj način ''poveličali prireditev.''  December leta 1898 pa je ena največjih prelomnic v zgodovini kamniške godbe. Z vsemi formalnostmi je bilo  registrirano slovensko društvo z nazivom  Mestno godbeno društvo Kamnik.  Prav ta dogodek je povzročil, da ime predhodnikov današnjega orkestra, živi še danes. Iz ohranjenih tiskanih pravil društva je razvidna njegova zgledna organiziranost, izhajajoča iz jasno začrtane vsebine dela;  prav nič ni bilo več prepuščeno naključju. Zanimiv je zapis, da je potrebno vzdrževati in gojiti godbo ''katera svira proti plačilu ali brezplačno pri zasebnih ali javnih prilikah'', zraven pa tudi godbeno šolo, ''katere učenci se po usposobljenosti zavežejo pri društvenih koncertih sodelovati.'' Moža, ki sta bila za vse najpomembnejša,  sta dirigent Antonin Vaniček (od leta 1898 do 1926) in strokovni sodelavec godbe, skladatelj Viktor Parma. Kasneje se pojavljajo težave, s katerimi so se soočale vse takratne slovenske godbe, botrovali pa sta jim obe svetovni vojni. Vseeno pa je zapisano, da je godba prav med vojnama doživela velik vzpon, za katerega je zaslužen dirigent in pedagog Franc Vidmar-Ciber, ki je bil leta 1941 ustreljen kot talec. Morda zato, ker  je kar nekaj godbenikov odšlo v partizane. Godba je bila prisiljena igrati tudi za potrebe okupatorjev, za kar so jo povojni kulturni veljaki okrcali. Še več, večina notnega arhiva, ki je bil označen z okupatorskim znakom, pa čeprav je šlo za slovenske koračnice, je bila v petdesetih letih javno sežgana. Kasneje so oblasti poskrbele, da je godba delovala, zlasti za občinske potrebe, vendar so imeli glasbeniki veliko težav in so bili ''nujno zlo'', ki mora obstajati. Vse to je bilo razlog, ki je pripeljal do skorajšnjega razpada kamniške godbe.

ZAVRTIMO KOLO ČASOVNEGA STROJA NAPREJ

V 70. letih prejšnjega stoletja je godba dobila nov zagon in voljo,  oblast jo je začela nekoliko bolj  spoštovati. Podeljeno ji je bilo celo eno najvišjih odlikovanj v Jugoslaviji ''orden za zasluge narodu s srebrno zvezdo'' . Starejši generaciji se je pridružila generacija novih, nadobudnih šolanih glasbenic in glasbenikov,  ki so danes priznani in cenjeni glasbeniki, tudi svetovnega slovesa. Začeli so igrati  zahtevnejše skladbe, kar pa nekaterim ni bilo po godu  in so godbo začeli zapuščati. Takratno vodstvo je poskrbelo za nakup novih uniform, glasbil in s tem skušalo pridobiti še več mladih. Dirigenti, ki so pripomogli k temu razvoju,  so bili Rudi Bardorfer, Anton Mahle, Ernest Kvartič in Leander Pegan st. Slednja dva sta bila tudi pedagoga, ki sta učila tiste, ki niso hodili v glasbeno šolo, tako rekoč vse inštrumente, ki so bili potrebni za igranje v godbi. Leta 1983 je godbo močno zaznamoval mladi dirigent Emil Spruk, ki se je vrnil s študija v Ameriki in bil član big banda takratne RTV Ljubljana. Svojo še danes uspešno pot je začel kot trombonist v kamniški godbi. Pri njegovem delu so se težave še stopnjevale. Godbenice in godbeniki zaradi številčnosti niso imeli pogojev za normalno delovanje, saj vseskozi  niso imeli lastnih prostorov. Mnogoletni gordijski vozel je bil presekan leta 1987, ko je taktirko prevzel  ravnatelj glasbene šole, profesor trobil , skladatelj Franci Lipičnik. Skupaj  s predsednikom in pomlajenim predsedstvom so dosegli, da so bili godbi končno dodeljeni lastni prostori, v katerih deluje še danes. Začrtana je bila pot, ki naj bi dvignila ugled Mestne godbe Kamnik. Ta se je zaradi kulturne politike in plovbe med Scilo in Karibdo kar nekaj časa imenovala Pihalni orkester Solidarnost. Preimenovanje je bilo za takratni sestav, ki je štel okoli 80 članic in članov, velik dogodek. Začelo se je obdobje prepoznavnosti v slovenskem prostoru in zunaj domovine. Posneta je bila prva kaseta in nato zgoščenka. Za zabavni program RTV Ljubljana je Mestna godba Kamnik, kot prva godba, posnela video spot. Sledile so turneje po Španiji in Nemčiji. Organizirali so narodno-zabavno prireditev Veselo v Kamnik, sledila so TV snemanja, igranje v zamejskem Števerjanu.  Prišlo je do podpisa listine o sodelovanju (pobratenju) s Šentjernejsko godbo. Po nekaj letih so ponovno nastopili na tekmovanju slovenskih godb. Skratka,  Mestna godba je postala najbolj prepoznaven kulturni akter v občini Kamnik in končno se je začelo obdobje, ko je bil tudi godbi odrezan kos kulturnega kolača, ki je imel toliko let grenak priokus.

ČASOVNI STROJ SE PRIBLIŽUJE SEDANJOSTI

Ko je dirigent Franci Lipičnik prepustil taktirko članu godbe Roku Spruku, se je začelo obdobje tekmovanj. S četrte težavnostne stopnje so uspešno napredovali  na prvo. Cilj je bil dosežen. Tako vodstvo kot dirigent pa so ocenili, da žal ni pogojev, tudi zaradi glasbene šole, da bi Mestna godba skušala doseči  odličje tudi na koncertni stopnji. Taktirko je prevzel domači tubist Uroš Košir, takrat tudi član Orkestra Slovenske vojske, ki je kvaliteto orkestra predstavil tudi v Avstriji in na Hrvaškem.

KOLO ČASOVNEGA STROJA SE USTAVLJA V SEDANJOSTI

Današnjo Mestno godbo Kamnik že deset let vodi Martin Dukarič, ki sicer ni iz domačih vrst, pa vendarle ima kamniške korenine. Močno pomlajeni orkester nadaljuje začrtano pot. Še vedno so v spominu  turneje v Španijo in na dalmatinski otok Vis. Vsako leto priredi več koncertov z različnim, novim programom. Sodeluje z znanimi glasbeniki-vokalisti. Velika pozornost je namenjena godbenikom, ki nadaljujejo študij in šolanje na višjih stopnjah. Nič nenavadnega ni, če je koncert izveden v jazzovskem oziroma big band stilu. Seveda je velika pozornost namenjena tudi slovenskim avtorjem. Organizirana je godbeniška glasbena šola, ki pa ni več tako aktualna, saj je sodelovanje z Glasbeno šolo Kamnik ponovno zgledno. Da Kamnik ceni svoj orkester, dokazuje tudi to, da je navzoč na vseh velikih protokolarnih občinskih dogodkih in tudi tistih, ki jih v mestu pod Grintovci organizirajo na državnem nivoju. V svojem poslanstvu so članice in člani ponosni na dolgoletno tradicijo, svoje mesto in godbeništvo kot zvrst, ki na kulturnem zemljevidu še nima tistega mesta, ki si ga zasluži.

NEKAJ ZASLUŽNIH, KI SO PUSTILI MOČAN PEČAT V DELOVANJU MESTNE GODBE KAMNIK

Dirigenti in kapelniki: Novatny (prvi znani dirigent), Antonin Vaniček (kapelnik 1898-1926), Viktor Parma-strokovni sodelavec, Jan Ulman, Franc Vidmar-Ciber,  Jože Klančar, Viktor Mihelčič, Rudi Bardorfer, Anton Mahle, Ernest Kvartič, Leander Pegan st., Emil Spruk, Karel Leskovec, Franci Lipičnik, Rok Spruk,  Uroš Košir, Martin Dukarič. Predsedniki: Božo Matičič (tudi častni predsednik), Rok Krt, Igor Šink, Boris Selko.

ČASOVNI STROJ KAMNIŠKE GODBE V LETU 2018

V letu 2018 bo Mestna godba Kamnik namenila vse aktivnosti svoji dolgoletni tradiciji. To je 170 let, kar so Kamničani prvič zaigrali kot godba, in 120 let, kar je bilo ustanovljeno društvo z imenom, katerega nosi orkester tudi danes. Zvrstili se bodo številni koncerti, druženja z godbami … ''En velik celoletni godbeniški praznik.''

V Mestni godbi Kamnik si štejejo v čast in so ponosni, da so bili in so še del slovenske godbeniške tradicije in hkrati akter poustvarjalne kulture v našem prostoru.

Boris Selko

Komentarji uporabnikov

Spletna anketa:
Kdaj ste se nazadnje udeležili godbenega nastopa?
v zadnjem mesecu
pred pol leta
pred enim letom
Glasuj
Arhiv rezultatov
E-obveščanje:
Ostanite obveščeni tudi prek elektronske pošte. Izberite vrsto obvestil in vpišite svoj e-poštni naslov.
Razpisi in obvestila
Novosti na straneh
Tekmovanja
Iskanje po vsebinah:
© Slovenski godbenik, vse pravice pridržane
Izdaja: Zveza slovenskih godb, Štefanova 5, SI-1000 Ljubljana
Soizdajatelj: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana
Elektronska pošta: info@slovenski-godbenik.si
ISSN 2232-3171