Avtor: Ariana Ferfila, Daniel Leskovic    |    Datum objave: 04.06.2012

Jan Cober

Nizozemski dirigent in klarinetist Jan Cober je študiral na konservatoriju v Maastrichtu, kjer je s Prix d'Excellence zaključil tako študij dirigiranja kot klarineta. Trenutno oboje poučuje v Tilburgu, Maastrichtu in Utrechtu ter kot stalni gost sodeluje na številnih mednarodnih festivalih (med drugim v Berlinu, Bostonu, Sydneyju in Valencii). Že od leta 1980 kot gostujoči dirigent sodeluje z različnimi orkestri po vsem svetu ter na Nizozemskem in drugod po Evropi redno prireja tečaje dirigiranja, od leta 2006 tudi v okviru dirigentske šole za pihalne orkestre Zveze slovenskih godb. Avgusta letos bo pod njegovim mentorstvom zaigral tudi orkester Musice Creative, 32. tradicionalnega godbenega tabora Zveze slovenskih godb. Zato so njegovi pogledi na godbeništvo na Slovenskem in na delo z mladimi gotovo zanimivi.

Jan Cober na koncertnem odru (foto: Janez Eržen)
Jan Cober na koncertnem odru (foto: Janez Eržen)

Zakaj ste se, kljub temu da ste odličen klarinetist, odločili še za dirigiranje?
Imel sem občutek, da bi lahko prispeval več k iskanju načinov interpretacije ter načinov komunikacije, če bi nekaj vodil, usmerjal. Na začetku je bil moj cilj delo s skupinami, ansambli, orkestri … torej imeti z glasbo neposreden odnos in to deliti z ostalimi ljudmi.

Večina ljudi misli, da se človek kot dirigent že rodi …
Seveda so neki predpogoji, ki jih ne gre zanemariti. Obstajajo določene naravne ali fizične lastnosti, ki jih dirigent mora imeti, npr. sposobnost koordiniranja, komuniciranja, gibanja z rokami in občutka, kako slišati glasbo in kako jo poustvarjati na podlagi lastnega premisleka. Dirigiranja se sicer lahko naučiš, lahko ti je to tudi všeč, a težko je biti dober dirigent brez nekih naravnih danosti.

Že nekaj let imate tudi neposreden stik s slovenskim godbeništvom, saj poučujete v dirigentski šoli Zveze slovenskih godb. Kako bi označili razmere v Sloveniji, če jih primerjate z drugimi evropskimi državami, v katerih še delujete?
Trend komercializacije v glasbi seveda teži k temu, da bi bilo vse podobno, vse enotno (zasedba inštrumentov, načini igranja …), kar mi ni všeč. Vsako območje ima lahko neko svojo glasbeno tradicijo, ki je dobra in bi jo bilo zato potrebno ohraniti, morali bi jo vzpodbujati, razvijati. Sem torej proti ideji, da mora biti vse podobno, da morajo biti inštrumentalni sestavi enaki, da morajo vsi orkestri enako zveneti …
Obstajata namreč dva različna pristopa h godbeništvu: ameriški, ki glasbo dojema znotraj šolskega sistema kot del izobraževalnega procesa, kot »izobraževalno umetnost«, in evropski, ki pri glasbi poudarja predvsem družbeni vidik, to je združevanje glasbenikov v prostočasnih organiziranih oblikah in muziciranje za lastni užitek.
Dejstvo je, da je za doseganje umetniškega nivoja v amaterskih skupinah potrebna predvsem socialna vzpodbuda. Potrebno je prijateljstvo med ljudmi, potrebno je biti aktivno prisoten v domačem okolju, med ljudmi … Vse to lahko tudi odločilno pripomore k doseganju višjega umetniškega nivoja, kar se mi zdi zelo pomembno.

Kaj bi torej svetovali slovenskim godbam in godbenikom?
Vsaka država ima svojo tradicijo – močnejša kot je, težje jo je prilagajati globalizaciji, ki ti ponuja določeno poenotenje -  in jo je treba za blaginjo naroda in glasbe razvijati naprej. Slovenija je majhna dežela, obdana s številnimi večjimi državami. Vzore lahko seveda iščete pri njih, a pomembno je, da se zavedate svojih kvalitet ter jih razvijate, pri čemer pa je treba s pogledom vendarle vedno seči preko meja. Hkrati menim, da Slovenija ravno zaradi tega potrebuje programe, ki jih že pripravljate (dirigentska šola, Musica Creativa), da proces prilagajanja in sočasnega ohranjanja tradicije pospešite in izpeljete v dobro godbeništva.

Kaj pa menite o profesionalnih slovenskih pihalnih orkestrih?
Menim, da bi morali biti vzor ljubiteljskim. Problem slovenskih profesionalnih orkestrov (vojaškega in policijskega) pa je, da imajo zelo veliko različnih zadolžitev, predvsem v okviru državnega protokola. Sicer je res, da lahko tako vojaški kot policijski orkestri ob vseh zadolžitvah tudi umetniško delujejo, vendar imajo državniške obveznosti vedno prednost. Nekatere države, denimo Španija, vzdržujejo več profesionalnih pihalnih orkestrov, ki zgolj umetniško ustvarjajo in so primer vzorne profesionalne glasbene dejavnosti.
Menim, da bi morale v državi, kot je vaša, v okviru zmožnosti profesionalni pihalni orkestri delovati predvsem projektno. V nekatere izmed tovrstnih projektov bi veljalo vključiti tudi ljubitelje, ki bi tako imeli možnosti, da bi ob posebnih priložnostih (denimo poletnih taborih) sodelovali s profesionalnimi glasbeniki. Pomembna se mi namreč zdi ravno povezava med amatersko in profesionalno sfero, saj si ljubitelji na ta način prizadevajo tudi za doseganje nekega drugega, višjega nivoja.

Verjetno je pri tem pomembna tudi povezanost z glasbenim izobraževanjem, okoljem in s koncertnimi odri.
Pomembno je predvsem to, da se vedno najde ravnotežje. Večinoma se ne moreš kar odločiti, da boš izvajal zgolj koncertni program, in sicer zato, ker imajo godbe različne funkcije! Na podeželju so denimo poleg glasbenovzgojnih gotovo pomembni tudi socialni vidiki in jih je treba upoštevati. Lahko npr. narediš nekaj dobrega za mlade glasbenike in tega ne gre zanemariti. Na eni strani je družbeni vidik torej gotovo pomemben, saj pripomore k povezovanju skupine, kljub temu pa ob tem ne gre zanemariti niti umetniškega. In tako mora vsako amatersko društvo samo najti ravnovesje med umetniško in socialno komponento.

Maestro Cober na vaji s Pihalnim orkestrom Slovenske policije (foto: Janez  Eržen)
Maestro Cober na vaji s Pihalnim orkestrom Slovenske policije (foto: Janez Eržen)

K doseganju umetniških ciljev nedvomno pripomore tudi dirigentska šola Zveze slovenskih godb, v kateri poučujete. Zaključilo jo je že nekaj odličnih dirigentov, a bi se na tem področju najbrž dalo narediti še več …
Trenutno je v Sloveniji res nekaj zelo dobrih mladih dirigentov, ki bi morali dobiti priložnost za delo z boljšimi orkestri. Pravzaprav bi jim morali omogočiti delo z boljšimi in slabšimi, predsvem pa različnimi orkestri. Ne smemo se namreč osredotočiti zgolj na kvalitetne; poiskati je treba način, s katerim bi sodelovali prav z vsemi in jih motivirali. V mislih je potrebno imeti vsak pihalni orkester, vsakega glasbenika.

Kakšne lastnosti mora torej imeti dober dirigent ljubiteljskega pihalnega orkestra?
Seveda mu ne sme manjkati čuta za umetnost, znati mora dobro komunicirati, potreben pa je tudi socialni čut. Delovati mora v prid mladim glasbenikom ter skrbeti za njihovo izobraževanje. Lahko rečem, da dirigent ni le koordinator glasbenega ustvarjanja ali tega, kar se na koncu vidi oz. sliši na koncertih, ampak tudi tega, kar se dogaja v ozadju: organizacije koncerta, vaj …

Ampak dirigent mora vendarle biti glasbeni strokovnjak in v njegovi domeni je tudi izbira programa. Kako je z repertoarjem za pihalne orkestre danes, kakšne so možnosti za izbiro?
Žal je veliko glasbe za pihalne orkestre komercialne narave, a to ni stvar dirigentov, temveč urednikov v glasbenih založbah. Dirigenti smo pač prisiljeni izvajati to, kar izdajo. Žal je veliko zelo dobrih skladateljev, katerih skladbe pa za urednike s tržnega vidika niso dovolj zanimive.  
Pihalni orkester in dirigent sta zadolžena za kvaliteto izvedbe. Seveda je navadno tako, da je na sporedu tisto, kar je všeč dirigentu in godbenikom, morali pa bi igrati tudi skladbe, ki bi jim pomagale pri glasbenem učenju. Zato bi bilo dobro sestaviti predlog nekega standardnega repertoarja, ki bi bil za posamezne pihalne orkestre še dolgo uporaben in ki bi ga zaradi kvalitete in veselja do dela še veliko igrali. Pri tem ne smemo pozabiti priredb, kajti iz priredb dobrih klasičnih skladateljev, kot sta npr. Verdi in Wagner, se lahko marsikaj naučimo. Pri tem cilj ne sme biti popolno posnemanje simfoničnega orkestra, temveč predvsem hoja po poti, ki bo godbenike pripeljala do novih glasbenih spoznanj.

Po koncertu (foto: Janez Eržen)
Po koncertu (foto: Janez Eržen)

Koliko pa lahko k strokovni rasti orkestra pripomore udeležba na tekmovanju?
Tekmovanja so zelo dober način za vzpodbudo godbenikov in dvig nivoja igranja. Ampak bodimo realistični: če je v godbi 40 članov, ki se na tekmovanju prijavijo v visoko težavnostno kategorijo, potem je treba povabiti še 40 ljudi, ki navadno seveda ne bodo igrali zastonj in to se mi zdi problematično. V redu, če v orkestru nimaš oboe, jo pač povabiš, ampak nujno je, da vsak pihalni orkester ve, kje je njegovo mesto. Priznajmo si, da večina izmed njih ne hodi na tekmovanja, zato da bi izboljšala kvaliteto svojega igranja, temveč zato, ker si želijo zmagati! To pa seveda ni prav.

Verjetno je za amaterske orkestre pomembna že sama možnost nastopa v koncertni dvorani …
Igranje v dobrih koncertni dvoranah je vedno prestiž. Simfonični orkestri imajo navadno vedno možnost koncertiranja v zelo urejenih ustanovah in dobrih koncertnih dvoranah. Pihalni orkestri pa na žalost večinoma ne igrajo v najprimernejših prostorih. Vsekakor to za pomen godbeništva in tudi za njegov nadaljnji razvoj ni dobro, saj se s tem znižuje kvaliteta izvedb, prav tako se določen vpliv vidi pri izboru programa …

Katera tekmovanja so po vašem mnenju najbolj referenčna?
Vsaka država ima svoja tekmovanja, seveda pa obstajajo nekatera, ki so pomembnejša; npr. tekmovanje v Kerkradeju. Referenčna so tudi nekatera tekmovanja v Španiji, Italiji in pri vas, v Sloveniji. Vendar pa se je pomembno vprašati, kaj ta tekmovalni prestiž pripomore posameznemu orkestru. Pomembno ni tekmovanje samo, temveč pot, ki jo ob pripravi nanj opravi orkester.

V svoji karieri ste sodelovali s številnimi orkestri in dirigenti. Imate morda kakšne posebne spomine nanje ali morda kakšnega vzornika?
Vsak dirigent seveda živi in dela v svojem času. Pred štiridesetimi leti sem imel najljubše dirigente, vendar ne za to, da bi jih imitiral, ampak da bi se od njih učil. A to je bil drug čas.
Danes se ob pogledu na profesionalno dirigentsko sceno zdi, da večina dirigentov sploh nima časa za orkestre. Večji del časa preživijo v letalih, na poti, tako da z orkestri sploh več ne vadijo. Zato denimo občudujem Simona Rattleja, ker dirigira samo enemu orkestru, pa še s tem ne študira veliko programa. A tisto, kar naredi, je izdelano z veliko pozornostjo do orkestra in programa samega, kar je za glasbo in kvaliteto izvedbe zelo, zelo pomembno. Treba je biti osredotočen predvsem na izobraževanje članov orkestra.
Po drugi strani pa je to, da dirigenti več let delajo samo z enim orkestrom, lahko tudi slabo, saj lahko delujejo domala brez sprememb in dirigent je takrat kot kralj v lastnem kraljestvu. To pa je škoda tudi za glasbenike, ki bi jim nedvomno koristilo, če bi izkusili delo še z drugimi dirigenti, načini dela, razmišljanji, interpretacijami.
 
In klasično vprašanje za konec: Kaj bi vzeli s seboj na samotni otok?
(Smeh.) To je pa zanimivo vprašanje. Najprej bi s seboj vzel nekoga, ki mi je blizu, da bi lahko delil ideje, razmišljanja. Potem bi s seboj vzel knjige, ampak ne takih o glasbi. Morda o umetnosti ali o kakih povsem drugih rečeh, saj res rad veliko berem. S seboj bi vzel še tako mentaliteto, da bi se lahko sprostil in razum odprl povsem drugačnim rečem, ki bi me obdajale (brez glasbe). Veste, glasba je zame neke vrste eliksir, ki me stimulira. Brez nje bi mi bilo zelo težko, ampak znam pa biti tudi zelo len, če ne počnem ničesar, zato bi na tem otoku potreboval kakšne daljše aktivnosti. Seveda pa bi si to želel z nekom deliti – da bi bil osamljen … ne, to ni zame.


Daniel Leskovic
in Ariana Ferfila

Komentarji uporabnikov

Spletna anketa:
Kdaj ste se nazadnje udeležili godbenega nastopa?
v zadnjem mesecu
pred pol leta
pred enim letom
Glasuj
Arhiv rezultatov
E-obveščanje:
Ostanite obveščeni tudi prek elektronske pošte. Izberite vrsto obvestil in vpišite svoj e-poštni naslov.
Razpisi in obvestila
Novosti na straneh
Tekmovanja
Iskanje po vsebinah:
© Slovenski godbenik, vse pravice pridržane
Izdaja: Zveza slovenskih godb, Štefanova 5, SI-1000 Ljubljana
Soizdajatelj: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana
Elektronska pošta: info@slovenski-godbenik.si
ISSN 2232-3171