Avtor: Daniel Leskovic    |    Datum objave: 23.03.2011

Alojz Zupan

Alojz Zupan
Alojz Zupan (foto: Janez Eržen, arhiv JSKD)

Alojz Zupan (vzdevek Vuj) je eden temeljnih klarinetistov, ki soustvarjajo trboveljski "klarinetistični fenomen". Z glasbo se je kot šolar začel ukvarjati kmalu po končani drugi svetovni vojni in se je že leta 1950 včlanil v Delavsko godbo Trbovlje. Pri trboveljski godbi je leta 1963 postal namestnik dirigenta, v obdobju 1989-2007 pa je bil njen umetniški vodja in dirigent. Na državnem tekmovanju pihalnih orkestrov leta 1991 v Ljubljani je orkester osvojil prvo mesto ter prejel zlato plaketo s posebno pohvalo. Leta 1993 pa je Delavska godba Trbovlje pod njegovim vodstvom osvojila zlato medaljo na svetovnem prvenstvu pihalnih orkestrov v Kerkradeju na Nizozemskem. Še v istem letu je posnel zgoščenko ob 90. obletnici delovanja trboveljske godbe, v letih 1995, 2000 in 2003 pa je na državnih prvenstvih pihalnih orkestrov v koncertno-umetniški skupini v Mariboru, Krškem in v Trbovljah godba pod njegovim umetniškim vodstvom osvojila zlate plakete s posebno pohvalo. Leta 2001 je dirigiral orkestru na 14. svetovnem prvenstvu pihalnih orkestrov (WMC 2001) v Kerkradeju na Nizozemskem in v prestižni koncertno-umetniški skupini so osvojili končno absolutno osmo mesto.

Za vami je uspešna klarinetistična pot. Po študiju in diplomi na ljubljanski Akademiji za glasbo ste študij klarineta nadaljevali v Parizu in kasneje 40 let igrali kot solist Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, bili član številnih komornih ansamblov ter poučevali 30 let klarinet na ljubljanski Srednji glasbeni šoli in Akademiji za glasbo v Ljubljani. Zakaj pravzaprav klarinet?

Trbovlje so bile pred  vojno in po njej mesto, kjer so vladali solidarnost, delavstvo in združevanje. Bile so domicil kvalitetne godbe in središče klarineta. Pred vojno je bilo v mestu veliko dobrih klarinetistov, nekaj jih je med vojno padlo, vendar so številni ostali. Učitelji klarineta v Trbovljah so bili nekakšna gonilna sila slovenske šole klarineta, ki se je razvijala generacijsko (Hudalin, Plevnik, Kotar). Prav tako so bile v času, ko sem začenjal svojo glasbeno pot, Trbovlje pod vplivom Avstrije in smo imeli zato dostop do kvalitetnih in spevnih etud (Kroepsch, Cavallini, Baermann) ter do kvalitetnih inštrumentov – seveda v Müller- sistemu. Imeli smo tudi veliko avstrijskih skladb – tako pri učenju klarineta kot pri vajah z orkestrom. Vse te etude in skladbe so bile zelo spevne in so jih drugi klarinetisti kmalu začeli prevzemati.


Kakšen pa je bil študij klarineta v primerjavi z današnjim? Vidite trenutno kakšnega talentiranega klarinetista, ki bo prihodnost klarineta v Sloveniji?

Takrat ni bilo nekakšnega sistema študija, vse je bilo bolj na »amaterski« bazi, vendar so bili vsi zelo zagrizeni in če si bil talentiran, so te močno podpirali. Tudi država je takrat celotni godbi kupila serijo klarinetov znamke Amati, vendar že v Boehm-sistemu. In ko smo z mladinskim pihalnim orkestrom leta 1955 gostovali v Franciji, so kupili dva Selmerjeva klarineta. Gunzek, profesor klarineta, je bil zelo napreden in je omogočil dober razvoj vsakemu, ki se je učil pri njem. Tudi študij v Parizu je veliko omogočil – predvsem spoznavanje literature, dihanje, odlične inštrumente (Selmer, Buffet), skladbe v stilu (solo de concours), predvsem pa nam je dal (in to še vedno nadaljujemo z našimi učenci) francoski sistem izvajanja lestvic. Takrat smo vsi, ki smo tam študirali, svojo štipendijo uporabili za nakup not, danes pa imajo vsi dostop do številnih notnih materialov, posnetkov, koncertov. Študij glasbe v Sloveniji je danes primerljiv s študijem, delom in znanjem po celem svetu. Vendar je na žalost pri nas slabši vpis, imamo pa trenutno vpisana 2 izredna klarinetistična talenta na Konzervatoriju za glasbo, vendar sta oba že vpisala nadaljevalni študij v tujini.

Kako je bilo igrati klarinet kot profesionalni glasbenik v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija? Ali imate kakšne lepe spomine na svetovne dvorane in dirigente?

Menim, da je bilo zame zelo koristno združevanje orkestrskega in komornega delovanja s pedagoškim delom. To so dejavniki, ki so koristni za pedagoško delo, saj se glasbeniki vseskozi učimo in na tak način lahko spoznavaš literaturo in razmišljaš o oblikovanju glasbe. Vsi pedagogi, ki so delovali tudi v orkestrih, so zelo kvalitetni, uživajo v glasbi in so kreativni. Na igranje, na vaje, koncerte in gostovanja imam izredno lepe spomine, vsekakor pa je nastopanje na odrih kot so Musikverein na Dunaju, Teater v Torontu, Carnegie Hall v New Yorku, Državna opera v Dresdnu, Koncertna hiša v Pragi in Koncertna dvorana Verdi v Milanu posebno doživetje. Za vsakega glasbenika je sedeti na teh znamenitih odrih nekaj posebnega. V tujini sem bil s Simfoničnim orkestrom RTV, veliko pa sem gostoval tudi s Pihalnim kvintetom, v katerem sem igral 35 let. Glede dirigentov pa se Slovenci lahko pohvalimo, da so pri nas gostovali številni priznani, nekateri celo ob začetku svoje kariere (Kleiber, Matačič, Steinberg, Jansons ...).


V svoji solistični, dirigentski in pedagoški karieri ste gotovo naštudirali obširen repertoar skladb različnih skladateljev in prišli v stik z mnogimi pomembnimi glasbenimi osebnostmi. Koga in zakaj bi izpostavili, če bi izmed njih morali izpostaviti tri?

Med skladatelji Beethovna, nikoli ni dolgočasen, nikoli se ga ne naveličaš. V ZDA smo igrali simfonijo Čajkovskega 26 krat in takrat sem se je naveličal, medtem ko se Beethovnovih simfonij še nisem. Najvplivnejši je bil Samo Hubad, ker je bil profesionalni dirigent in je dal nam mladim muzikalnost, pokazal nam je neko novo »noto«. Na pedagoškem področju mi je bil zelo pomemben Mihael Gunzek, saj je bil naravni muzikant in je znal to predati naprej.


V svoji dolgoletni glasbeni karieri ste se večkrat izkazali tudi kot dirigent. Dostikrat se zgodi, da nekdo postane dirigent, ker ga v to prepričajo drugi. Ali je bilo tudi pri vas tako?

Res je, eni si želijo biti dirigenti, drugi to postanejo po sili razmer. Ko je Gunzek, pri katerem sem bil nekaj časa namestnik, končeval svojo dirigentsko dobo, je bilo najprej nekaj časa mrtvilo. V našem orkestru so bili ljudje z veliko željo po njegovem vodenju in so takrat tudi že izpeljale nekaj vaj, vendar so bili v orkestru in okolici tudi drugi, ki so takrat želeli, da peljem orkester naprej in stojim na dirigentskem podiju jaz. Sprva nisem bil prepričan vase, a potem je prišlo državno tekmovanje godb v Cankarjevem domu v Ljubljani in Delavska godba Trbovlje je zmagala. To je bila nekakšna potrditev, da delam pravilno in dobro. Na podoben način sem »padel notri« tudi pri Godbi ljubljanskih veteranov.


Mnogi trdijo, da se človek kot dirigent rodi, ne pa da to postane. V tem kontekstu se zdi, da veliko ljudi vloge dirigenta ne razume najbolje: pravijo, da slikar naslika sliko, igralec posname film, glasbenik igra glasbilo, dirigent pa se le priklanja na odru. Kaj bi jim odgovorili?

V ljubiteljskih pihalnih orkestrih pridejo glasbeniki na vaje predvsem zaradi druženja, vendar z željo, da zadovoljijo svoje kulturne potrebe in naredijo nek glasbeni izdelek. Dirigentovo delo je težko, saj mora vseskozi misliti o programu, mora vztrajati in povezovati ter predvsem paziti, da to ljubiteljstvo ne razpade. Z minimalnim številom vaj in zavzetostjo glasbenikov mora narediti čim več. Pri delu mora znati dobro opisati, kaj morajo glasbeniki slišati, da lažje izvedejo, kar si dirigent želi (karakter, ritmični vzorci, fraziranje, dihanje). Ker nekateri glasbeniki nimajo veliko izkušenj, si mora pri tem pomagati s številnimi primerjavami.

Alojz Zupan ob prejemu protokolarnega darila Mestne občine Novo mesto ob 3. mednarodnem tekmovanju; priznanje podeljuje župan Alojzij Muhič.
Alojz Zupan ob prejemu protokolarnega darila Mestne občine Novo mesto ob 3. mednarodnem tekmovanju; priznanje podeljuje župan Alojzij Muhič. (foto: Janez Eržen, arhiv JSKD)

Po navadi pri dirigentu v roki vidimo dirigentsko paličico, ki je v zavesti ljudi "obvezna oprema" pri dirigiranju. Toda dirigenti je nekoč niso vedno uporabljali, tudi vi je ne. Dirigirali ste Delavski godbi iz Trbovelj, sedaj dirigirate Godbi ljubljanskih veteranov. Je tudi pri orkestrih iz različnih okolij in v različnih starostnih obdobjih opaziti razlike v temperamentu in karakterju, kot  je, denimo, pri ljudski glasbi različnih narodov?

Po Gunzku je bilo moštvo v Delavski godbi Trbovlje najbolj dozorelo in zavzeto. Vaje so bile polno obiskane, vpeljali smo glasbeni abonma ... Tehnične zmožnosti in sposobnosti glasbenikov so bile izredno visoke (veliko jih je igralo tudi v profesionalnih orkestrih) in zato smo izvajali tudi težek program. V kratkem številu vaj smo naredili veliko tehničnih značilnosti in zato smo bili z glasbeniki dogovorjeni, da na odru poskusimo narediti še nekaj več, da poskusimo glasbo kreirati. Tako sem z njimi lahko delal marsikaj in resnično smo oblikovali glasbo. Sedaj tudi Godba ljubljanskih veteranov deluje po podobnem principu, vendar imajo tu glasbeniki drugačne, slabše sposobnosti, ki so povezane predvsem s starostjo, vendar to nadomeščajo s še večjo angažiranostjo. Gre za posebno zadevo, vsi so enako stari in imajo podobno željo, da nekaj naredimo skupaj.


Za koncertno in pedagoško delovanje ste prejeli številne nagrade in priznanja, tudi nagrado Prešernovega sklada. Katera od dosedanjih nagrad vam pomeni največ?

Pri tem bi zaradi širšega delovanja rad izpostavil več nagrad.

Na področju pedagoškega dela mi veliko pomenita Betettova nagrada in naziv zaslužnega rednega profesorja. Na področju koncertnega delovanja je pomembna seveda nagrada Prešernovega sklada.

Za dolgoletno delo na področju kulture Gallusova plaketa, plaketa Bojana Adamiča, listina CISM in naziv častni občan Trbovelj.


Na koncu vsakega vprašajo, katero glasbeno delo bi odnesli s sabo na samotni otok in zakaj?

Chanson de Matin Edwarda Elgarja v priredbi Johana de Meija, in sicer zaradi izredno lepe viže, ki bi sodila tja.

Z Alojzem Zupanom se je pogovarjal Daniel Leskovic

Komentarji uporabnikov

Spletna anketa:
Kdaj ste se nazadnje udeležili godbenega nastopa?
v zadnjem mesecu
pred pol leta
pred enim letom
Glasuj
Arhiv rezultatov
E-obveščanje:
Ostanite obveščeni tudi prek elektronske pošte. Izberite vrsto obvestil in vpišite svoj e-poštni naslov.
Razpisi in obvestila
Novosti na straneh
Tekmovanja
Iskanje po vsebinah:
© Slovenski godbenik, vse pravice pridržane
Izdaja: Zveza slovenskih godb, Štefanova 5, SI-1000 Ljubljana
Soizdajatelj: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana
Elektronska pošta: info@slovenski-godbenik.si
ISSN 2232-3171